Klub študentov Sežana v sodelovanju z Zvezo Škis v okviru poletnega festivala Mladifest Štunf organizira natečaj koncertne fotografije z naslovom Ujemi ritem.
Strokovna komisija (Ciril Jazbec, Miro Majcen in moja malenkost kot predstavnica kluba), bo izmed prispelih fotografij izbrala tri najboljše, ki bodo prejele denarno nagrado (skupna vrednost 350€) in bodo objavljene v publikaciji festivala. Podelitev nagrad bo na zaključku festivala 26.7.2009.
Prejete slike bodo razstavljene tekom festivala v glavnem parku v Sežani.
Rok za oddajo fotografij: 5.7.2009 (jap, smo malo podaljšali…še za tiste, ki so jih povozili izpiti in rabijo malo več časa ).
Večer je bil kot naročen za pohajkovanje po Andrejevem sejmu v Gorici (tista Gorica, ki je v Italiji). Dež je samo za nas prenehal padati, družba je bila fenomenalna, mandulatov, mandljev in lešnikov cel kup, štantov tudi, samo ringlšpilov pa…bolj malo… sploh takih vizualno ali pa hitrostno zanimivih…
Ampak vseeno…takrat, ko so nekateri pobirali storže s smrek, sem se jaz igrala z lučkami
Sejem premore tudi piratsko ladjo…brez Orlanda in Johnnya je sicer popolnoma nezanimiv kup plastike in železja, ampak je pa zanimiva, ker lahko stojiš direktno pod njo. Zadeva je nadvse prikladna, če jo želiš ujeti
Najbolj od vsega pa so me fascinirale luči, ki so se sramežljivo skrivale za manjšo goščavo sredi mesta kako tipično zame
Po naporni pomladi, tako in drugače ubijalskemu poletju in s selitvijo zaznamovani jeseni, je nastopil čas za spremembe… Nekatere stvari eliminirat in pričet z drugimi, bolj pozitivnimi. Oklepati se dobrih stvari in pustiti za seboj nadloge, ki povzročajo le skrbi, sive lase in čire na želodcu.
V tem duhu sem si vzela pet minut časa in malce poskrbela za zadovoljevanje lastnih potreb…po razdajanju na vse konce in kraje, mislim, da je nastopil skrajni čas, za tovrstne podvige
Dan je bil nadvse vabljiv, sonce se je prebijalo skozi krošnje, jutranji zrak je bil prijetno ostro čist, tišina, nujno potreben mir…in po (pre)dooooolgem času je bil spet tukaj…dolgo izgubljeni…občutek.
Upam samo, da se ne bo ponovno pridružil listi pogrešanih
kraška jesen
seeing red
the crimson wave
all the shades of red
Med pašo oči na ruju sem naletela tudi na par živalic…tegale ptička celo nekako nisem prestrašila (no, priznajmo, da sem bila tudi na precejšnji razdalji…), sem pa zato na moje veliko presenečenje naletela na srne…ker jih nisem pričakovala, sem seveda lomastila po suhem listju, jih s tem prestrašila in slikovnega materiala ni, ampak…glavno, da jaz vem, da so tam bile
nekatere čebele, ki sem jih videla, so bile pridne kot čebelice…
…druge so pa zabušavale in klepetale
tale zelenćek mi je pa pogumno prekrižal pot…
…malce postal in poziral…
…a mu je bilo kmalu dovolj in je odcapljal stran
In počasi sem tudi sama odcapljala proti (čisto samo mojemu) domu
Slovenska policija je pogruntala nov prometni znak…meni osebno je zelo “zanimiv” jih je pa kot listja in trave na cesti proti Obali…no, upam, da bodo služili svojemu namenu…čeprav so way too distracting…mogoče bodo policaji naslednjič postavili znake, ki skupaj sestavljajo zgodbico, kot so to naredili Avstrijci na odsekih, kjer so bila dela na cesti (glede na to koliko se zgledujemo po njih…je to najbrž samo vprašanje časa).
Zakon koncert. Fant ve kaj dela in to dela odlično. Vsakič, ko ga slišim, mi postane žal, da sem obupala nad teorijo in zato pustila klavir.
V glavnem, od trenutka, ko se usede za klavir naprej, ima tip absolutno pozornost celotne dvorane; vse dokler ne teatralno zamahne z glavo in konča skladbo. Takrat ga luči obsijejo, dvorani nakloni nasmešek in se znova popolnoma posveti črnim in belim tipkam.
Je pa Maksim ena taka zanimiva pojava. Kot prvo: fant sploh ni drobtinica. Prav presenečena sem bila nad njegovo višino (na slikah nisem dobila vtisa, da bi bil tak velikan). Kot drugo pa tko not pade ko igra, dela frise in sploh je v skladbi z dušo in telesom (in to čisto neprisiljeno), da no way, da si drzneš gledat okrog (npr. če se v dvorani nahaja kak uporaben primerek). Škoda edino, da je bil samo klasičen koncert. Eh, bomo šli še enkrat na crossover. Bom vsaj imela izgovor za še enkrat it poslušat majstora.
Toliko kot sem bila navdušena nad maksimalnim Maksimom, pa sem bila razočarana nad publiko. Kot kaže bom, ko bom stara, ena od tistih nončk, ki z marelo žugajo neotesani mulariji
Popolnoma spodbujam, da se koncertov udeleži čim bolj raznovrstna publika, in ne le wanna-be-posh. Konec koncev tudi jaz se ne bi mogla kvalificirati kot tipičen obiskovalec klasičnih koncertov. Ampak menim, da premorem vsaj osnove kulture in spoštovanja do izvajalcev. V nobenem primeru pa se ne bi glasno prepirala za sedež! In to PO tem, ko je izvajalec že pričel! Sicer je bila to tudi organizatorjeva krivda, ker je na internetu pisalo “prosta izbira”, na karti so bile napisane številke sedežev, nikjer pa ni bilo objavljeno nobeno pojasnilo (vsaj jaz ga nisem opazila in jezikava neolikana gospodična, ki je sedela za menoj, očitno tudi ne). Je pa pametno (da ne omenjam olikano) popustiti, če ti uslužbenec dvorane/gledališča lepo razloži, da se spoštuje pač sedežni red, ki je natisnjen na vstopnicah, ne pa, da se še z njim začneš prepirati. No, to se je zgodilo še pred koncertom. Na dober dan bi to še nekako odpustila. Prav tako zamudnike, ki so cepali v dvorano. Kar se je zgodilo po privih odigranih notah pa ne! Nek možakar se je želel usesti, pa mu miss jezikavosti (ista kot prej) in njen prijatelj nista dovolila. In pričel se je glasen(!) prepir za sedeže…dobro, da je MM igral forte in jih (upam) večina dvorane (razen tistih par srečnežev, ki smo sedeli v radiju 10 stolov okrog njih) ni slišala. Sramota. Pozitivna stran: vsaj nisem imela problemov s prenizkim krvnim tlakom
Je bilo pa pohvalno, da je bilo fleširanja tako zelo malo. Pravzaprav je bilo sploh slikanja bolj malo. Mogoče mi ga ni uspelo videti, ker sem sedela v tretji vrsti. In to na sredini tretje vrste. Sploh se ne hvalim Bolj bi bila srečna samo še, če bi mu lahko pod prste špegala
po dolgem času zopet “a night to remember” (some other things included )
bliss. total bliss.
And I needed it soooo badly…
Nekateri so sicer menja, da je bilo fleširanja odločno preveč, ampak moje skromno mnenje je, da če bi fleš imela (nekoč, ko bom velika ga bom…nekoč), bi tudi sama srečno uporabljala bounce flash (tako sem samo vsake toliko koga treščila z objektivom po glavi )…luč je bila namreč minimalna – nadvse primerna za vzdušje koncerta in nadvse neprimerna za spodobno fotografijo.
*del stare italijanske pesmi, pomeni pa “odprite okna novemu soncu, pomlad je tukaj”
Torej, po dolgočasni in absolutno pre-dolgotrajni sneg/dež/sneg situaciji, ultra snežnem metežu, snegu za en dan in splošno bednem vremenu, je zasijalo sonce, nas spomnilo, da smo že skorajda aprila in da je skrajni čas za ponovno dozo pomladi. In v takem vremenu je vsekakor škoda biti doma in umirati ob knjigah, zato sem se naravnost morala pridružiti vsem, ki so jih sončni žarki zbezali na plano iz varnega zavetja doma
prvi regrat je že tukaj
drevesa že svetijo, nekatera obletavajo že čebele
brez te rumene zadeve pa preprosto ni pomladi
malce zelene
trip in vijolice (v očeh)
tale mi je pa kar domov sledil in za na konec celo poziral (tega pri psih preprosto nisem vajena…ponavadi jo ucvrejo čim dvignem fotoaparat )
Pašalo je. Edino mojo dobro staro Sigmo sem pogrešala (ok no, pravkar bi praznovala komaj prvo leto, tako da je stara samo v prmerjavi z vso ostalo opremo)…dokler sem jo imela, sem imela 1001 pripombo, sedaj pa jo pogrešam na veliko come back to me soon…vsake toliko bi bilo tistih 200mm več kot dobrodošlih…ok, dovolj jamranja…se je treba navadit tudi na kaj manj teletastega
Med delanjem domače naloge (ja, eni faksi imamo tudi redne domače naloge…) sem naletela na ta podcast…in končala tako, da sem se režala novicam…in to novicam, ki prihajajo iz CNN! sicer to niso “prave” novice ampak saj-ni-res-pa-je novice, toda za popestritev mojih pozno-večernih oziroma jutranjih uric za računalnikom in za slušno razumevanje (ki je ponavadi dolgočasno za zaspat) so več k0t dobre zelo zelo ponosna nase in moje naključno odkritje
Pa, da ne bom delala krivice drugim CNN podcastom: Larry King npr je tudi zelo zanimiv, a kaj, ko ni bil primeren za mojo domačo nalogo
You can’t make this stuff up, and even if you could, why would you want to
Prazniki se končujejo – želodec srečen, možgani malo manj – čas je, da se vrnem v “zabušavanje” mood Kar v praksi pomeni, da spet ne bom imela časa živeti, delati stvari, ki so mi všeč, bom pa toliko bolj jamrala kaj vse moram narediti nadvse nadležno
Drugače pa trenutno čas zapravljam v Illustratorju…zadeva v tretje (3. v življenju sem ga odprla) sploh ni tak bavbav, kot je zgledala prvič ou yea Mogoče mi uspe sproducirati kak header, ki bo celo zgledal spodobno Aja, trenutno se malce igram s temami…sicer ostajam na sivem ozadju, ampak me rdeča pošteno premamlja…splošno…sem celo nabavila rdečo torbico rdečih čevjev pa ne bom še, ni straha me bo prej minila obsesija z redečo barvo. upam.
Btw, tem trobenticam je sicer že potekel rok uporabe saj so stare že krepko več kot en mesec, ampak zadnja dva tedna mi prav lepo osvetlijo sive snežno-deževne dni. In še bolj mi bodo lepšale dneve, ki sledijo, dneve, ko se bom smilila sama sebi.
Klub študentov Sežana je v Bachus centru v Ljubljani priredil Pomladansko fešto. Ker je vreme vse prej kot pomladno smo se odločili dokončno pregnati zimo in pozdraviti pomlad. Večer je bil zanimiv, glasba je bila dobra, igrali smo se tudi, le obisk je bil slabši od pričakovanega. No, vsega ne moremo imeti
Še link do galerije za tiste, ki bi radi videli še kako sliko…
Fotografije objavljene na tem blogu so moje avtorsko delo.
Spoštujte avtorske pravice!
Vsako kopiranje brez dovoljenja avtorja je kaznivo. (če bi kdo sploh imel tako čudne želje) :)
).
sploh takih vizualno ali pa hitrostno zanimivih…
(glede na to koliko se zgledujemo po njih…je to najbrž samo vprašanje časa).
Bolj bi bila srečna samo še, če bi mu lahko pod prste špegala 
)…luč je bila namreč minimalna – nadvse primerna za vzdušje koncerta in nadvse neprimerna za spodobno fotografijo.
(tega pri psih preprosto nisem vajena…ponavadi jo ucvrejo čim dvignem fotoaparat 
Kar v praksi pomeni, da spet ne bom imela časa živeti, delati stvari, ki so mi všeč, bom pa toliko bolj jamrala kaj vse moram narediti 
