Habana blues

Ob poplavi Hollywoodskih tovarniških izdelkov si je zanimivo ogledat kak malce drugačen film.. ker se ravno ukvarjam s Hemingwayevimi leti na Kubi in sploh je Kuba ena od mojih wanna-visit- sometime destinacij je ta film kot naročen zame

 

 

Spremlja Ruya in Tita, ki bi rada prek glasbe odšla s Kube boljšemu življenju v Evropi na proti. Sicer zasnova ne bi mogla biti bolj predvidljiva za evropski pogled na Kubance, a kljub temu zgodba ni popolnoma tipična (celo mene je na nekaterih mestih presenetila – pozitivno seveda) in nas pripravi do razmisleka o par stvareh. Celoten film je prežet z glasbo (ne, res? to pa res ni za pričakovat ), ampak(!) ni v stilu Buena vista social club, temveč je to rock, blues s kubanskim pridihom, za par sekund se da zaslediti tudi kubanski metal (?!)…zanimivo je tudi, da mi je komaj po par minutah filma potegnilo, da se zadeva pravzaprav dogaja v tem času in ne kakih 10 ali več let nazaj…ni ravno zastonj verz: voy pedaleando en el tiempo hacia delante, pero vuelvo al pasado… v glavnem, film je vreden ogleda.

aja, pa še igralci niso Hollywoodsko spolirani…veeeeelik plus (kar se mene tiče)

 

 

uradna stran

 

PS: še uradni zaznamek: tokrat slike more than obviously niso moje...

sem pa obrnila internet na glavo, da bi našla sliko, ki je bila

uporabljena kot poster v filmu, a mi žal ni uspelo...več sreče

prihodnič, I guess...

one hell of a day…

bilanca včerajšnjega dne:

rojstni dnevi: 1

popolnoma zapravljeni dnevi: 1

uradno priznani predmeti: 0 (nič)

izgubljena dokumentacija: 1 (moja…glede priznanja izpitov..ja, ne?)

vpisani absolventi: 0

vložene prošnje za podaljšanje štipendije: 0

 

sklepov, da zravnam FF z zemljo: prihajali v valovih na cca. 5 sekund… prekinjeni le z željo po odvzemu vozniškega polovici voznikom na avtocesti

prometne nesreče: 1 (hujša – pri Postojni – sreča, da sem štartala z zamudo in tako samo zmrzovala v zastoju in nisem bila neposredna udeleženka)

nedelujoča črpalka: 1 (do danes nisem verjela, da se lahko tudi to zgodi…)

zastoji na cesti: nehala štet po tretjem

ure preživete v različnih vrstah in zastojih: vsaj 5 in pol

ure, ko sem bila zdoma: 8

uničeni živci: skoraj vsi, ki jih premorem…

izrečen stavek: Kaj sem naredila tako slabega, da si to zaslužim?: prevečkrat…meji(lo) že na samopomilovanje

deli 8. sezone CSI: 1 (končno ena dobra stvar na ta dan )

če potegnem črto: eden tistih dni, ki jih je najbolje čim prej pozabiti…

Sedovnik

Danes mi je končno uspelo: se odpravit na Sedovnik. Ampak…kot je pri meni v navadi, ni nič potekalo, kot je bilo načrtovano…

Prvo je Irena štartala z manjšo zamudo in ker se ji je tako mudilo na vrh je zgrešila pot…in kaj sedaj? Ja nič..in sem jo udarila po sredi v breg…kar tako, na slepo – nazaj pa ja ne bom hodila…saj se mudi na vrh! Že tako sem pozna…

In torej lezem v hrib, nek vrh se sumljivo hitro približuje, ampak nič ni tako kot bi moralo biti…emmm…ma kaj sem zavila proti Merčam?

Po par deset metrih lezenja skozi borovce in žalovanja za soncem, ki zahaja mi stegne…ajaaaa…Mala Planina! doooh… Od te razsvetlitve naprej pa le še par minut in Sedovnik je tu valda sem zamudila sončni zahod in kar je ostalo so več ali manj ostanki svetlobe…ampak se vsaj Benetke vidijo

Sicer famozne kamere za nadzor požarov nikakor nisem našla…osumila sem pa tole zadevico, ampak se mi zdi nekako premajhna..

(ja, slika je škifo do konca)

mogoče je pa iz znanih razlogov ne morem videti

V glavnem, vračala sem se že v temi…ne najbolj prijetna izkušnja, če upoštevamo, da sem se pač vračala po gozdu (tokrat brez improviziranja), ampak sem bila vsaj v dobri družbi izbranih mp3jev Več kot očitno sem preživela, nobena srna me ni pojedla in ob prihodu v civilizacijo sem celo opravila dobro delo za danes in izgubljenemu Italijanu, ki se je z mano sprva trudil govoriti angleško (ne vem od kod Italijanom ideja pri nas govoriti angleško…), pokazala pot do Križa (no comment…).

I’m so proud of myself

Sklepi za naslednjič:

1. definitivno moram prej gor

2. nobene improvizacije več…sicer po ‘dolgi’ poti porabim več časa, ampak še vedno sem prej gor kot, če improviziram po gozdu

3. ne bom se več izgubljala po okoliških hribih (how lame is this, anyway?!?)

4. Italijane, ki celo pokažejo interes za slovenščino, imamo radi…pa čeprav se na začetku lomijo z angleščino

Vse je enkrat prvič…

… in tako se je zgodila moja prva objava
Sicer bi bilo bolj fancy in z veliko manj pridiha črednega nagona, če bi se zgodila kako leto nazaj, ko sem bloge začela brati in le-ti niso bili tako številni kot so danes, ampak…such is life

Torej, po dolgem času sem se opogumila in se odločila, da tvegam in svetu pokažem svoje fotografije in nekatere misli, ki mi švigajo po glavi. Za začetek pa le fotografija mojega najljubšega mačkona: