*del stare italijanske pesmi, pomeni pa “odprite okna novemu soncu, pomlad je tukaj”

Torej, po dolgočasni in absolutno pre-dolgotrajni sneg/dež/sneg situaciji, ultra snežnem metežu, snegu za en dan in splošno bednem vremenu, je zasijalo sonce, nas spomnilo, da smo že skorajda aprila in da je skrajni čas za ponovno dozo pomladi. In v takem vremenu je vsekakor škoda biti doma in umirati ob knjigah, zato sem se naravnost morala pridružiti vsem, ki so jih sončni žarki zbezali na plano iz varnega zavetja doma

prvi regrat je že tukaj

drevesa že svetijo, nekatera obletavajo že čebele

brez te rumene zadeve pa preprosto ni pomladi

malce zelene

trip in vijolice (v očeh)

tale mi je pa kar domov sledil in za na konec celo poziral (tega pri psih preprosto nisem vajena…ponavadi jo ucvrejo čim dvignem fotoaparat )

 

Pašalo je. Edino mojo dobro staro Sigmo sem pogrešala (ok no, pravkar bi praznovala komaj prvo leto, tako da je stara samo v prmerjavi z vso ostalo opremo)…dokler sem jo imela, sem imela 1001 pripombo, sedaj pa jo pogrešam na veliko come back to me soon…vsake toliko bi bilo tistih 200mm več kot dobrodošlih…ok, dovolj jamranja…se je treba navadit tudi na kaj manj teletastega