Zakon koncert. Fant ve kaj dela in to dela odlično. Vsakič, ko ga slišim, mi postane žal, da sem obupala nad teorijo in zato pustila klavir.

V glavnem, od trenutka, ko se usede za klavir naprej, ima tip absolutno pozornost celotne dvorane; vse dokler ne teatralno zamahne z glavo in konča skladbo. Takrat ga luči obsijejo, dvorani nakloni nasmešek in se znova popolnoma posveti črnim in belim tipkam.

Je pa Maksim ena taka zanimiva pojava. Kot prvo: fant sploh ni drobtinica. Prav presenečena sem bila nad njegovo višino (na slikah nisem dobila vtisa, da bi bil tak velikan). Kot drugo pa tko not pade ko igra, dela frise in sploh je v skladbi z dušo in telesom (in to čisto neprisiljeno), da no way, da si drzneš gledat okrog (npr. če se v dvorani nahaja kak uporaben primerek). Škoda edino, da je bil samo klasičen koncert. Eh, bomo šli še enkrat na crossover. Bom vsaj imela izgovor za še enkrat it poslušat majstora.

Toliko kot sem bila navdušena nad maksimalnim Maksimom, pa sem bila razočarana nad publiko. Kot kaže bom, ko bom stara, ena od tistih nončk, ki z marelo žugajo neotesani mulariji

Popolnoma spodbujam, da se koncertov udeleži čim bolj raznovrstna publika, in ne le wanna-be-posh. Konec koncev tudi jaz se ne bi mogla kvalificirati kot tipičen obiskovalec klasičnih koncertov. Ampak menim, da premorem vsaj osnove kulture in spoštovanja do izvajalcev. V nobenem primeru pa se ne bi glasno prepirala za sedež! In to PO tem, ko je izvajalec že pričel! Sicer je bila to tudi organizatorjeva krivda, ker je na internetu pisalo “prosta izbira”, na karti so bile napisane številke sedežev, nikjer pa ni bilo objavljeno nobeno pojasnilo (vsaj jaz ga nisem opazila in jezikava neolikana gospodična, ki je sedela za menoj, očitno tudi ne). Je pa pametno (da ne omenjam olikano) popustiti, če ti uslužbenec dvorane/gledališča lepo razloži, da se spoštuje pač sedežni red, ki je natisnjen na vstopnicah, ne pa, da se še z njim začneš prepirati. No, to se je zgodilo še pred koncertom. Na dober dan bi to še nekako odpustila. Prav tako zamudnike, ki so cepali v dvorano. Kar se je zgodilo po privih odigranih notah pa ne! Nek možakar  se je želel usesti, pa mu miss jezikavosti (ista kot prej) in njen prijatelj nista dovolila. In pričel se je glasen(!) prepir za sedeže…dobro, da je MM igral forte in jih (upam) večina dvorane (razen tistih par srečnežev, ki smo sedeli v radiju 10 stolov okrog njih) ni slišala. Sramota. Pozitivna stran: vsaj nisem imela problemov s prenizkim krvnim tlakom

Je bilo pa pohvalno, da je bilo fleširanja tako zelo malo. Pravzaprav je bilo sploh slikanja bolj malo. Mogoče mi ga ni uspelo videti, ker sem sedela v tretji vrsti. In to na sredini tretje vrste. Sploh se ne hvalim Bolj bi bila srečna samo še, če bi mu lahko pod prste špegala