Sneeeeeeg

Kje? Kdaj? Res? No ja….tresla se je gora, rodila se je miš…oz, bolj natančno, par snežinkic. Sicer sem bila prijetno presenečena, ko sem ugotovila, da tudi pri nas sneži (po napovedih naj ne bi..pač ne spadamo pod nobeno od regij z napovedanim sneženjem…), ampak do srede popoldne, ko sem v drugo prišla domov iz “bele” Ljubljane, že ni bilo več ne duha ne sluha o kakem snegu (zato je bilo toliko več burje…lahko bi tukaj zgrešili v napovedi..).

Nedvoumno pa je držala vsaj ena napoved…sneženje na Notranjskem je bilo res obilno (ampak v sredo ga ni bilo 50 cm…niti pod razno)…sicer lahko potrdim le za torek popoldne in zvečer, ampak meni je bilo čisto dovolj, saj je bila vidljivost na avtocesti nikakva. V slow motion sem se prebijala do doma približno še enkrat toliko časa kot ga normalno potrebujem še dobro, da je bila družba prijetna Naši McPodlagi sem namreč za eno popoldne ukradla prostovoljko

 

Če dobro premislim, smo bili lani prav tako deležni sneženja sredi marca…točno na dan, ko naj bi se vračala domov…in ker so spet pretiravali v napovedih, mi pa tega nismo niti slutili, sem se morala vrniti še dan prej. En dan manj moje izkušnje v tujini! Pha! Na dan napovedanega sneženja pa je bila sitiuacija ista kot letos – zvečer je snežilo kot za stavo…celo tako, da sem morala prespati drugje, ker se domov nisem mogla več (če bi šla bi najbrž končala v kakem jarku na Vremščici) drugi dan pa nič več snega!

 

Za konec pa utrinek iz sredinega jutranjega prizora pri nas…slikala naša najmlajša. 

 

Prometni znaki…imamo jih radi

Medtem, ko naš Prijatelj odstranjuje “moteče” prometne znake v krajih, ki ne obstajajo (za nepoznavalce Krasa: Lokev pri Bazovici ne obstaja – Lokev je v Sloveniji, Bazovica oz Basovizza, kot se ime glasi v originalu, pa se nahaja v sosednji Italiji), jaz z vsem srcem upam, da en prometni znak še dolgo ostane na svojem mestu.

Naše velemesto je namreč uvedlo ponovno prepoved vožnje tovornjakov skozi center mesta (razen dostave). Po pravici povedano je spodnji prometni znak eden mojih najljubših na svetu, saj smo se med nekajletno prepovedjo vožnje tovornjakov po mestu pošteno razvadili in je bil šok toliko večji, ko so težki tovornjaki ponovno preplavili glavno cesto. Teh par mesecev tovornjakarskega terorja se je vleklo kot še nikoli…res, ta prepoved je nekaj najlepšega kar je doseglo naše velemesto (baje, da je prišlo celo do sodelovanja…še bolj pohvalno ).

 

Nekaj lepega so je doseglo tudi glede avtocest…prepoved prehitevanja. Tovornjaki se namreč ne smejo prehitevat od 6-9h zjutraj in od 14-16h popoldne (če sem prav videla). Poezija. Nič več nadležnega “tri-v-vrsto” in prisilnega zaviranja sredi klancev. No, vsaj v času omejitve ne. Good enough for me. Ja, skromno bitje sem

Pust je mimo, čas je za post

Venezia serenissima

Po pravici, bi bila srečna že s sereno variabile, pa nas je vztrajno močil rahel dež…nadvse nadležna situacija, sploh, če jo slabšajo trume turistov z dežniki, ki ogrožajo tvoje oči, skrb, da bo fotoaparatu počasi dovolj namakanja in kronično pomanjkanje mask…čemur je sledilo posledčno gužvanje ob vsaki maski…kot zelo prijazen in uvideven človek sem seveda nasankala in pri prvih par maskah nisem mogla narediti niti enega pametnega posnetka…dobro, da se hitro učim

 

Sicer to ne pomeni, da nisem skoraj s strahospoštovanjem zrla v take in drugačne kanone z rdečo črto, ampak…tud za moj šklocič se more najdt malce placa pod tem soncem…oz, v beneškem primeru, oblaki  

 

No, v pomanjkanju mask sem se potem spravila na mesto…sicer sem imela ta namen že prej, ampak sem mislila, da bodo vseeno večino prostora na kartici zasedle maske. Konec koncev sem zato šla v Benetke v času karnevala.

Še ena presenteljiva v Benetkah: mesto premore več galebov kot golobov…priročna zadeva, ker so večji in jih je lažje ujeti  

  

Nisem si pa mogla pomagat, da ne bi slikala na Rialtu..prvič, ker je bil skoraj prazen (čez pol ure o tem ni bilo ne duha ne sluha), in drugič, ker je mamka, ki je posila za cente imela popolnoma prazen kozarček…lepše iskati maske, kot pa gledati neugledne aspekte naše družbe…

 

Gneča pa je bila na večjih točkah (San Marco in okolica, Rialto, večje ulice med njima) ubijajoča (zame)…ampak takoj, ko zaviješ v prijetnejše, zanimivejše, stranske ulice in uličice pa se odpre čisto novi svet…Benetke, kakršne imam rada

    

Za nazaj sem pa še malce maltretirala 85ko z meglo in temo…pridna je

 

Predstavitve fakultet

V popoldanskih urah smo se zbrali v MC Podlaga in poskusili podati bodočim študentom čim več informacij o študiju..en tak “vse kar ste želeli vedeti o študiju, a se nikoli niste upali vprašati” session Sicer pa so bili dijaki dokaj zadržani in so se opogumili z vprašanji šele po končanih predstavitvah, ko smo jim bili na voljo individualno. Upam, da smo komu olajšali odločitev o prihodnosti oziroma mu dali idejo kam naj se usmeri oz kaj bi utegnilo biti zanimivo. Na žalost dela projekta nismo mogli izpeljati, tako kot smo si želeli in so nam pri predstavitvah prekrižali načrte bolezni in smučanja, ampak glavni cilj je bil dosežen Sedaj je samo še na bodočih vodstvih kluba, da nadaljujejo s tovrstnimi dogodki tudi v prihodnje…sploh, ker se gre v končni fazi za odločitve, ki te določijo za večino življenja.

Klik za več slik.

Tide v Cvetličarni

Na koncert sem odšla brez kakršnihkoli pričakovanj, razen to, da bo zadeva korektno odigrana…in nisem bila razočarana. Odigrali so tako kot je treba (odpeli tudi – angleška besedila zvenela angleško – meni zelo pomemben podatek). Na začetku so sicer bili malce zadržani v komunikaciji s publiko, a do konca koncerta so ‘padli noter’. Najbolj so zapalile Evolution in Waiting for the rain (če se ne motim sta to tudi dva od hitov). Pa gostje, seveda. Najprej Skočir in Zoki, potem Tokac (pevec od Dan D) in čisto na koncu je svoje vokalne sposobnosti pokazal še Lado. Fino je bilo

V glavnem, Rožarijo sem zapustila z zares dobrimi vtisi. Aja, pa še trzalico sem dobila padla direkt vame :O Najbolj sem bila pa navdušena, ko sem doma ugotovila, da me dobri stari mini Canonček ni razočaral..sicer niso slike profešnl ampak so pa boljše, kot sem mislila, da bodo (se opravičujem vsem, ki so bili za mano in sem jih (predvidevam) spravljala v obup z mojim fotkanjem…naslednjič obljubim, da bom manj škljocala ).

Edina slaba stran je, da ima kup slik glave na spodnji strani Je hudič, če si bolj mejhne sorte in nisi v prvi vrsti  )

 

 

Skočir v akciji

 

Zoki in njegov stratocaster

Tokac

Bizovičar…zna pet

  

 

Jutri pa bolj umirjene zadeve: predstavitve fakultet in zaposlitve na našem koncu v Mladinskem centru Podlaga ob 17h . Upam, da bo uspeh podoben lanskemu, oziroma, da bomo presegli lansko leto

Rise and shine

Nekaj zaradi česar se je bilo vredno skobacati iz tople postelje – pa čeprav je trajalo le par minut. 

Dihi globok, to je konec sveta…

…ali pa tudi ne…samo novo leto…pač 8 na koncu namesto 7…big deal…no, nekateri se sicer res obnašajo kot da je konec sveta (nakupovalna mrzlica v stilu “umrli bomo od lakote, ker bodo trgovine zaprte 2 dni” , novoletne zaobljube (ko ura odbije polnoč bom postala čisto druga oseba…ja valda ) in podobno…ne gane me…spljoh…na žalost al pa srečo…ampak vseeno sedaj voščim vsem, ki jim osebno nisem, naj jim novo leto prinese vse lepo za kar jih je prejšnje prikrajšalo (pa kaj drugega lepega tudi ne škodi)

No, pri meni prazniki koristijo predvsem iz enega vidika: ker sem deležna vsaj krajšega oddiha – nujno potrebna zadeva Sicer sem ga bila deležna že na otvoritvi smučarske sezone v Arabbi, ampak kaj ko je vsa pridobjena energija kaj kmalu izpuhtela :S ostajajo le spomini na štrajk in pomanjkanje benzina…

In kaj sem torej počela za praznike? Večinoma nič pametnega…no, malce sem se šla bonding s fotkaratom (ker sem ga v zadnjih mesecih precej zanemarila..pomanjkanje časa in sonca ter presežek burje in dežja ) in malce sem se spoznavala s stativom…nova, zelo dobrodošla, pridobitev…le še nekoga moram prepričat, da mi ga okrog prenaša :p

Kam se torej jaz odpravim delat nočne posnetke? Ja seveda v Ljubljano, ki je bila letos še posebej inovativno in sploh zelo drugače kot ponavadi okrašena ne, saj je bilo lepo, ampak počasi počasi bi bil pa res čas, da se malce zamanja te okraske no…pač vsaj malce drugačna shema kot to vesolje, ki ga gledamo že od zmeraj…še moje rojstno “vele”mesto se je letos na novo okrasilo (čudež na Kosovelovi ulici ) kakorkoli, sem pa ulovila Dan D na Prešercu, za kar sem zelo hvaležna ljubljanskemu županu, ker je prišparal moja uhca in mi dal priložnost, da sem malce vadila koncertno fotkanje. 

Malce sem se tudi po Obali potikala. In ker Plestenjaka ni bilo doma, sem morala slikat okolico…in to kar iz roke, ker stativa ni bilo v bližini… ni super duper čisto, but I like it well, sort of – itak baje nisem nikol čist zadovoljna

Pa še malce božiča za konec. In ja, vem da je šel mimo že skoraj 2 tedna nazaj, ampak jaz sem se šele sedaj spravila jaslice gledat moram pa posebej pohvalit postavljalce jaslic – letos je bilo prav zanimivo, sploh, ker se je dalo pritiskat na različne gumbke in regulirat kaj se premika, teče, sveti…idealno za vse z Dee Dee efektom (taki, ki radi različne gumbke pritiskamo )

Torej, še enkrat, radi imejte, sebe in tiste okrog vas, čim manj negativne energije in dajte cenit vsak trenutek življenja posebej, ker nikoli ne veš kateri bo zadnji…

Winners of the annual contest

Letošnji zmagovalci letnega tekmovanja v zalaganju grobov s svečami in cvetjem.

Resnično upam, da ljudje ob prvem novembru pomislijo tudi na pokojnike in ne le na to ali bo njihov grob “lepši” kot sosedov (okrog prvega novembra, seveda,…čez leto je lahko zanemarjen).

Izjava tedna

Mercator Sežana, danes, 12.30

“Scusi signora…prendete euro?”

 

(v prevodu: Oprostite gospa…sprejemate evre?)